01. 06. 2007

Da bomo morali za dostojno življenje na stara leta poskrbeti tudi sami, danes že vemo. Žal pa v našem prostoru kroži veliko zmotnih prepričanj glede tega, kako naj bi se za dodatno pokojnino varčevalo.

Stroka in praksa v razvitem svetu sta že zdavnaj ugotovili, da so delnice zelo ustrezen finančni instrument za dolgoročno pokojninsko varčevanje za pomemben del prebivalstva. Pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da se naložbe v delnice stroškovno učinkovito dobro razprši v ustrezno tvegane naložbe. Ta pogoj v največji možni meri izpolnjujejo vzajemni skladi, zato ne preseneča, da se v vzajemnih skladih danes v ZDA nahaja že četrtina pokojninskih prihrankov prebivalstva, kar polovica sredstev v vzajemnih skladih pa je namenjena pokojninskemu varčevanju. Tudi evropske države gredo čedalje bolj v to smer. Kako pa je s tem pri nas in zakaj?

Katera ključna vprašanja bi moral vsakdo rešiti pri dodatnem pokojninskem varčevanju?

Pravi trg pokojninskega varčevanja se pri nas zaradi nerazumno omejevalne zakonodaje sploh še ni vzpostavil. Trg pokojninskega varčevanja bi moral posamezniku omogočiti, da svobodno sprejme naslednje ključne odločitve pri pokojninskem varčevanju (seveda poleg odločitve, koliko varčevati):

• Koliko naložbenega tveganja naj prevzamem s strateško razporeditvijo naložb? Koliko sredstev naj razporedim v delnice, obveznice in manj tvegane naložbe, kot so bančni depoziti? Kakšne so pričakovane koristi (donosnost) in kakšna so tveganja moje odločitve?
• Na kakšen način varčevati? Neposredno prek nakupov vrednostnih papirjev, bančnih depozitov ... ali posredno prek vzajemnih ali pokojninskih skladov/družb? Kaj je zame osebno najugodneje z vidika stroškov, kakovosti storitve in drugih značilnosti finančnega produkta?

Seveda bi moral trg tudi vzpodbuditi močno konkurenco med ponudniki (ne nazadnje gre za finančni posel stoletja!), posameznik bi moral imeti možnost slabega ponudnika poceni in enostavno zamenjati prek noči, davčne spodbude posameznikom za tovrstno varčevanje pa bi morale biti večje. Vsega tega pri nas ni in odgovor, zakaj dodatno pokojninsko varčevanje pri nas še ni zaživelo v takšni meri, kot bi moralo ali bi lahko, leži na dlani.

Razmišljanja nobelovca

Harry Markowitz, Nobelov nagrajenec s področja financ: "Najprej sem si predstavljal, kako bom potrt, če bodo tečaji delnic porasli, sam pa v delnicah ne bom varčeval. Nato sem si predstavljal, kako bom potrt, če bodo tečaji delnic padli in bom v celoti varčeval v delnicah. Zato sem se odločil, da bom polovico pokojninskih prihrankov razporedil v delnice." (Povzeto po "How the Big Brains Invest at TIAA-CREF

Zakaj v ZDA in Veliki Britaniji za dodatno pokojnino varčujejo pretežno v delnicah?

Z ameriško politiko v Iraku se lahko strinjamo ali ne, dejstvo pa je, da se velika večina svetovne finančne stroke (vključno s pretežnim delom Nobelovih nagrajencev) nahaja v ZDA. Dejstvo je tudi, da je to trg z najbolj razvito naložbeno kulturo, ter največjo tradicijo in konkurenco na področju finančnih naložb. Večina pokojninskih prihrankov prostovoljnega pokojninskega varčevanja (to pa v teh državah prevladuje) je v delnicah. Zgledom iz teh dveh držav mora na področju rešitev pokojninskega varčevanja hote ali nehote slediti tudi Evropska unija. Tisti, ki se ob misli, da bi imeli pomemben del pokojninskih prihrankov v delnicah, zgrozijo, naložbenega tveganja delnic bodisi ne poznajo bodisi ne razumejo.*

* Opozorilo: Vseskozi govorimo o dobro razpršenih delniških naložbah v svetovnem ali vsaj v evropskem merilu na pretežno razvitih kapitalskih trgih. Slabo razpršene naložbe v posamezne delnice ali na ozko ali eksotično geografsko področje (npr. Balkan ali Peru) namreč za varčevanje za dodatno pokojnino nikakor niso primerne, saj je tveganje previsoko.

Najnižje realne letne donosnosti v ZDA v zadnjih dveh stoletjih
Levi graf kaže, da ameriške delnice v zadnjih dvestotih letih pri varčevanju v dvajsetih zaporednih koledarskih letih nikoli niso prinesle negativne realne donosnosti, pri državnih obveznicah in zakladnih menicah pa se je to zgodilo. Do podobnih ugotovitev bi prišli tudi, če bi premoženje razpršili v svetovnem merilu.

Vlagatelj, ki bo za dodatno pokojnino varčeval tako, da bo kupoval predvsem "perspektivne" in v preteklosti najbolj donosne delnice na eksotičnih kapitalskih trgih, se bo igral z ognjem.

Kako je to možno, ko pa so delnice najbolj tvegana finančna naložba? Delnice so resda najbolj tvegana finančna naložba, vendar to ne drži v primeru, da tveganje merimo na izrazito dolgi rok in v realnem smislu (po inflaciji), kar je pri pokojninskem varčevanju edino pravilno. Veliko varčevalcev zamenjuje kratkoročno tveganje delnic z dolgoročnim in tveganje delnic na dolgi rok precenjuje, zaradi česar na dolgi rok neracionalno prevzemajo manj tveganja, kot bi ga objektivno lahko, pričakovana donosnost njihovih prihrankov pa je zaradi tega nižja (ta fenomen je v finančni stroki znan pod terminom "myopic loss aversion") Inflacijsko tveganje (tveganje, da nam bo vrednost prihrankov razvrednotila inflacija) je ena največjih nevarnosti, ki na nas preži pri dolgoročnem varčevanju, in delnice so na daljši rok precej boljši ščit pred inflacijo kot obveznice in druge nizko tvegane naložbene oblike. Dolgoletne izkušnje finančnih trgov tudi navajajo na ugotovitev, da se z vključitvijo manjšega dela delniških naložb tveganje celotnega finančnega premoženja celo zniža, ne da bi se zato znižala njegova pričakovana donosnost (več o tem kdaj drugič).

Spodnji graf kaže primer sestave prihrankov za dodatno pokojninsko varčevanje, ki bi jo usposobljen finančni svetovalec v tujini priporočil osebi s povprečnimi finančnimi razmerami in povprečnim odnosom do tveganja glede na njeno starost v primeru, da za dodatno pokojnino privarčuje 150 EUR mesečno in šele začenja varčevati (pri ocenah smo si pomagali z orodjem, ki ga uporablja ameriška zvezna država Iowa za javne uslužbence in ki ga v pozitivni luči prikazuje celo ameriški regulator kapitalskega trga (Securities and Exchange Commission)).**

** "Denar" so nizko tvegane naložbe kot so bančni depoziti in državne zakladne menice.

Primer priporočene sestave naložb za pokojninsko varčevanje (ZDA)
Kot lahko vidimo, v ZDA 85-letniku radi priporočijo več naložb v delnice, kot bi jih pri nas marsikdo pri dodatnem pokojninskem varčevanju priporočil 30-letnikom. Smo mi res tako posebni? Pomembno sporočilo tega prikaza je, da lahko mlajše osebe na splošno prevzemajo več naložbenega tveganja kot starejše (imajo več časa, da morebitne izgube nadoknadijo) in da je sčasoma potrebno povečevati konzervativnost prihrankov. Seveda na odločanje vplivajo tudi drugi pomembni dejavniki, kot sta širše finančne razmere gospodinjstva in subjektivni odnos do tveganja (danes govorimo o povprečjih).

Kaj, če tečaji tik pred upokojitvijo padejo za 20 %?

Še en pogosto zlorabljeni argument pri pokojninskem varčevanju. Pokojninsko varčevanje se ne konča ob upokojitvi, saj na dan upokojitve ne nameravamo vsega zapraviti. To pomeni, da lahko računamo, da bomo varčevali (prihranke bomo črpali postopoma) še lep čas po upokojitvi, in da tudi "smola", da tik pred upokojitvijo borzni tečaji močneje padejo, ne pomeni nobene katastrofe, saj imamo še dolga leta, da padce nadoknadimo. Za pokojnino ne nazadnje varčujemo s predpostavko, da bomo po upokojitvi živeli še lep čas, sicer bi bilo bolj racionalno vse zapraviti že danes.

10 razlogov za dodatno pokojninsko "varčevanje" z vzajemnimi skladi

• 1. Premoženje učinkovito razpršimo z eno potezo.
• 2. Tekoča vrednost prihrankov nam bo znana vsak dan.
• 3. Sredstva bodo v vzajemnih skladih visoko likvidna. Čeprav je samodisciplina za uspešno pokojninsko varčevanje velikega pomena, nam bo v primeru, da se nam v življenju zgodi kaj zelo hudega, za dodatno pokojnino čez 15 let upravičeno kaj malo mar.
• 4. V primeru, da bomo v vzajemnem skladu varčevali za dobo 20 let, bo stopnja obdavčitve kapitalskih dobičkov po trenutno veljavni davčni zakonodaji ničodstotna (pri 10-letnem varčevanju denimo 10-odstotna).
• 5. Strateško sestavo prihrankov lahko skozi čas zelo enostavno spreminjamo (je priporočljivo, da postopoma prestopamo iz bolj tveganih delniških v obvezniške sklade in druge manj tvegane naložbe).
• 6. Vzajemni skladi so najbolj transparenten varčevalni produkt na trgu, o katerem lahko brezplačno in enostavno pridobimo vse potrebne informacije. Povsem jasno je tudi, koliko plačujemo za storitev.
• 7. Vzajemni skladi so demokratičen produkt - ne glede na to, kdo smo ("običajni" varčevalec, upravitelj sklada ali uprava DZU), bomo z naložbo v določeni vzajemni sklad po vstopnih stroških v enakem obdobju varčevanja ustvarili enako donosnost.
• 8. Upravljanje premoženja je lahko stroškovno učinkovito, na razpolago imamo veliko možnosti za vsak finančni profil in okus, če pa nismo zadovoljni, lahko sredstva nemudoma odnesemo h konkurentu čez cesto.
• 9. Pri naložbi v vzajemne sklade lahko od kakovostnega ponudnika pridobimo tudi strokoven finančni nasvet, kako strateško razporediti prihranke.
• 10. V vsakem primeru ob smrti vlagatelja vsi njegovi prihranki pripadejo njegovim dedičem.

Praktično edina slaba stran vzajemnih skladov za dolgoročno dodatno pokojninsko varčevanje pri nas trenutno je, da veljavna zakonodaja za tovrstno varčevanje posebnih davčnih spodbud ne nudi.

Varčevalni načrti NLB Skladi - enostavna pot do dodatne "pokojnine"

Veliko komitentov v naših vzajemnih skladih za dodatno "pokojnino" že danes varčuje s pomočjo varčevalnih načrtov. Z varčevalnim načrtom določijo mesečni (lahko pa tudi četrtletni, polletni ali letni) znesek, ki ga nameravajo vplačevati v načrt, za vse drugo pa poskrbimo mi. Pomembna prednost varčevalnih načrtov NLB Skladi je, da vlagatelja k vplačevanju sredstev ne zavezujejo, zneske pa lahko vlagatelj povsem enostavno kadar koli poljubno spremeni. Na ta način ohrani potrebno svobodo pri odločanju ob ohranjanju potrebne discipline varčevanja. Ko želi začeti s črpanjem sredstev, pa lahko vlagatelj poseže po načrtu periodičnega izplačevanja, na osnovi katerega mu želeni denarni znesek npr. mesečno izplačujemo na njegov račun.

Zajamčena donosnost in jedrska vojna

Vneti konzervativci radi poudarijo, da za pokojnine potrebujemo garancije. Vendar pa so garancije pri izrazito dolgoročnem varčevanju za večino posameznikov precej nekoristne. Na vsaj osnovno učinkovitih finančnih trgih se namreč vsaka garancija plača z nižjo pričakovano donosnostjo. Nihče ne more izumiti visoko donosnega in hkrati nizko tveganega finančnega produkta. Močnejša ali strožja kot je garancija, nižja je pričakovana donosnost. Pri tem se moramo vprašati, ali je garancija glede na ceno, ki jo plačamo, koristna. Denimo, da nam nekdo za dobo petnajstih let garantira vračilo nominalne glavnice. Recimo, da nam do upokojitve manjka petnajst let. Če polovico prihrankov danes razporedimo v državne obveznice z rokom dospetja petnajstih let z najboljšo boniteto (denimo nemške), nam nemška država (ta pa običajno drži besedo) pravzaprav jamči, da bomo v tem času ustvarili približno 90-odstotno nominalno donosnost. Če drugo polovico prihrankov svetovno razpršeno naložimo v delnice, bodo naši prihranki na nominalni ničli tudi v primeru, da v petnajstih letih tečaji delnic padejo za izjemnih 90 % in ne prinesejo niti enega odstotka dividend. Ni nemogoče, a kaj dosti verjetno to res ni. To se lahko na primer zgodi v razmerah jedrskega spopada širših razsežnosti ali kolapsa svetovnega gospodarstva. Vendar pa nas bo v tem primeru skrbelo še kaj drugega kot dodatna pokojnina, pa tudi tisti, ki dajejo raznovrstna jamstva in garancije, bodo imeli v teh časih lahko resne težave.

Naslednjič: Kolikšno donosnost pri naložbah v vzajemne sklade na dolgi rok sploh lahko pričakujemo? Koliko moramo mesečno privarčevati za spodoben dodatek na stara leta?

mag. Robert Kleindienst, predsednik uprave, NLB Skladi, d.o.o.