01. 03. 2012

Razlika med optimisti in pesimisti je, da prvi vidijo kozarec napol poln, drugi pa napol prazen. Sam se prištevam v skupino prvih, zato na vse stvari skušam gledati v pozitivni luči.

Na žalost imam občutek, da je društvo optimistov v Sloveniji vedno manj številno. Brezposelnost je, denimo, tema, ki je vsekakor individualno boleča. O njej je danes tudi zaradi vala stečajev, ki se kar nadaljuje, izjemno veliko govora, močno naj bi vplivala na potrošnjo, bila pa naj bi tudi izjemno visoka.

Brezposelnost je v zadnjih letih res zelo porasla, a statistika vendarle ni alarmantna. Slovenija je z 8,2-odstotno anketno brezposelnostjo močno pod povprečjem EU-ja (9,9 odstotka), registriranih brezposelnih pa imamo ta trenutek skoraj natančno toliko kot leta 2000. Kaj nismo takrat čisto dobro živeli, potovali, kupovali avtomobilov in obnavljali hiš ter nasploh optimistično zrli v prihodnost? Čakajte, saj kar precej Slovencev vse to počne tudi danes.

Prav tako mi pogosto pravijo, da moji prihranki nikjer več niso varni. Bankam naj se ne bi zaupalo, saj poslujejo z izjemnimi izgubami, moje naložbe v vzajemne sklade pa glede na krizo sploh ne bi smele imeti več nikakršne vrednosti. Grem in v strahu preverim vrednost svoje naložbe v podskladu NLB Skladi - Globalni delniški ter ugotovim, da je v zadnjih treh letih, teh treh letih, v katerih plamen krize upepeljuje vse, kar mu je na poti, porasla za dobrih 62 odstotkov. Preverjanja tu ne končam in se pozanimam še za svoje depozite pri banki. Tudi ti so še vedno tu in prinašajo prav lepo obrestno mero. Kaj mi to pomaga, ko pa ni denarja, ki bi ga vezali, nalagali v sklade ali kakor koli plemenitili. Plače so iz dneva v dan nižje, pravi splošna modrost, ki se ne ozira na podatek, da se je finančno premoženje Slovencev v zadnjih petih letih povečalo za polovico, povprečne plače pa so od začetka leta 2008 (v štirih letih) porasle za 16,6 odstotka oziroma realno za 6,6 odstotka.

Na mednarodnem parketu nam spanje kazijo Grki. Vsak večer sem z njimi, ko mečejo molotovke in razbijajo izložbe - verjetno sicer ne v želji, da bi odgnali turiste, ki k njihovemu BDP-ju prispevajo "skromnih" 15 odstotkov. Država prijaznih Mediterancev, ki predstavlja nekaj več kot 2 odstotka BDP-ja evroobmočja in jo enačimo zlasti s turizmom ter olivnim oljem, vsekakor zapolnjuje izjemno velik del slovenskega medijskega prostora in je tudi ključna tema, ki očitno močno zanima tako Jureta iz Ljubljane kot Toneta iz Beltincev, imajo pa naši severni sosedi posrečen izraz "Schadenfreude" ¹  za naslajanje nad usodo nekoga,  ki mu gre še slabše.

Na življenje povprečnega Slovenca ima Grčija v resnici bore malo vpliva. Le v primeru, da bi Grki uvedli drahmo, bi bil dopust pri njih nekoliko cenejši kot doslej. Drži sicer, da bi nenadzorovan bankrot Grčije lahko resno zamajal evropske banke in tudi evroobmočje, a nenadzorovanega bankrota nobeden od ključnih igralcev v tej politični igri ne bo dopustil, zgodil pa bi se že pred dvema letoma. Bankrot Grčije v nadzorovanih okvirih pa je v cene finančnih instrumentov že vključen, zato zelo verjetno ne bo imel vpliva na trge kapitala.

Slovenijo v krču drži predvsem splošni pesimizem, ki se širi na vsa področja družbe. Ne upamo si tvegati, vlagati in biti drzni. Priložnosti, ki jih konec koncev prinaša vsaka kriza, gredo tako mimo nas, pograbijo pa jih optimisti, ki si upajo tudi tvegati in so zazrti v prihodnost. Drugi, boječi, se z nostalgijo spominjajo preteklosti in pripominjajo, kako lepo je bilo nekoč, pred desetimi, dvajsetimi leti. Statistika pa govori proti njim. Takrat je bilo namreč za večino ljudi v Sloveniji precej slabše. Smo pa bili vsi mlajši in bolj optimistični. Daniel Kahnema ² v svoji knjigi Thinking, fast and slow (str. 54) ugotavlja, da ljudje, ki se prisilijo k smejoči mimiki obraza, postanejo bolje razpoloženi, obratno pa velja za ljudi, ki so prisiljeni v mrko mimiko. Zazrimo se torej v lepšo prihodnost in ta bo postala lepša.