01. 03. 2012

Leto 2011 je slovenski industriji vzajemnih skladov postreglo s hladnim tušem, saj smo dosegli druga najvišja izplačila v zgodovini, ki so zaostala le za "Lehmanovim" letom 2008. Padec sredstev v upravljanju slovenskih DZU je bil med največjimi v Evropi, še slabše pa se je godilo tujim ponudnikom vzajemnih skladov pri nas.

So razlogi za visoka izplačila v kratki zgodovini vzajemnih skladov na slovenskem trgu in posledično neizkušenosti vlagateljev posledica krize in slabega finančnega stanja ali pa morebiti v neustrezni ponudbi družb za upravljanje, ki tržijo vzajemne sklade v Sloveniji?

Črni oblaki nad industrijo vzajemnih skladov

V letu 2011 so vlagatelji zgolj iz slovenskih družb za upravljanje izplačali preko 77 milijonov evrov, prav tako pa so neto odlive imele tudi tuje DZU, ki vzajemne sklade tržijo pri nas. Te so v lanskem letu doživele visokih 26 milijonov evrov odlivov, pri čemer so ti pri slednjih relativno višji kot pri slovenskih DZU, saj tuje DZU upravljajo le nekaj več kot desetino sredstev domačih upravljavcev. Po podatkih EFAME (evropskega združenja družb za upravljanje) je čista vrednost sredstev slovenskih vzajemnih skladov v letu 2011 v povprečju upadla za 21,1 odstotka, kar pomeni, da smo po velikosti upada zasedli tretje mesto in v tej zavidanja nevredni tekmi zaostali zgolj za Grki in Madžari. V povprečju se je v letu 2011 čista vrednost sredstev v upravljanju evropskih vzajemnih skladov zmanjšala zgolj za 2,8 odstotka. Če lahko pri omenjenih dveh narodih, ki sta nas po zmanjšanju sredstev v upravljanju prehitela, visok padec dejansko pojasnimo z akutno krizo, je v slovenskem primeru to težje. Konec leta 2011 je na primer povprečno število brezposelnih v Sloveniji znašalo 110.000, kar je na približno enaki ravni kot leta 2000 in 9.000 manj kot leta 1999 (vir: Zavod RS za zaposlovanje). Ob dejstvu, da bo mnogo ljudi hitelo zatrjevati, kako lepo smo živeli pred dobrimi desetimi leti, visoka brezposelnost torej ne more biti razlog za velike odlive iz slovenskih vzajemnih skladov. Tudi slabo finančno stanje prebivalstva ne more biti razlog, da ljudje ne varčujejo v vzajemnih skladih, saj se finančno premoženje gospodinjstev v zadnjih letih ves čas povečuje. V obdobju 2005-2010 je tako poraslo za skoraj 50 odstotkov, res pa je, da se v zadnjih letih povečuje predvsem gotovina, ki jo imajo gospodinjstva (vir: Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, maj 2011). To pa nas pripelje do ključne ugotovitve, zakaj tako visoka izplačila iz slovenskih vzajemnih skladov. Razlog je skoraj izključno strah.

Smo Slovenci res večji bojazljivci kot Švicarji?

Slovenci vsekakor nimamo tako bogatih izkušenj z varčevanjem v vzajemnih skladih kot na primer Švicarji, pri katerih se je čista vrednost sredstev v vzajemnih skladih lani povečala. Navkljub temu nedavno izdelane empirične študije1 ugotavljajo, da ni razlik pri naložbenih navadah finančno nepismenih in dobro poučenih vlagateljev, kar nakazuje na to, da kljub milijonom, ki so jih tako finančne družbe kot države porabile za finančno opismenjevanje vlagateljev, želenih rezultatov ne morejo doseči, saj tudi najbolj poučeni vlagatelji pri naložbah izhajajo iz preteklih donosnosti in preslišijo vsa zapisana opozorila. Ljudje smo tudi pri finančnih naložbah čustveno odzivni, pogosto v lastno škodo. Če so to ugotovile tako empirične študije v ZDA kot v Nemčiji, pa na drugi strani tako akademiki kot praktiki ugotavljajo, da je ponudba pravih, torej preprostih in po potrebah vlagateljev krojenih produktov tista, ki dolgoročno daje prave rezultate. Na tem mestu so slovenske družbe za upravljanje v preteklosti odpovedale. Mnogi upravljavci vzajemnih skladov, tako domači kot tuji, so v Sloveniji v preteklosti izkoristili neizkušenost in zlasti pohlep slovenskih vlagateljev. Oglaševanje in predvsem sama ponudba vzajemnih skladov sta bila v letih zlatih časov slovenske borze in borz v naši bližnji okolici (2005-2007) izrazito usmerjena v opevanje preteklih donosnosti, evforijo pa so podpihovali tudi mediji.

Tako agresivnih struktur vzajemnih skladov, kot so jih imeli slovenski vlagatelji, ni (bilo) moč najti nikjer na svetu. Zelo lepe pretekle donosnosti, ki so v mnogih primerih presegale 100 odstotkov letno, so prodajale skoraj izključno delniške vzajemne sklade, in še to takšne, ki so bili osredotočeni na izjemno tvegane balkanske, srednjeevropske, azijske delniške trge in slovenski delniški trg. Nizko tvegani obvezniški vzajemni skladi, zmerno tvegani uravnoteženi skladi in razumno tvegani delniški skladi, ki nalagajopredvsem na razvite kapitalske trge in v delnice uveljavljenih izdajateljev, se v dobrih časih pri nas niso prodajali. Struktura naložb slovenskih vlagateljev se je razlikovala in se še vedno močno razlikuje od naložb povprečnega vlagatelja v EU-ju.

Ob finančni krizi, ki se je začela v letu 2008, in posledično precejšnjih padcih tečajev delnic, ki so sledili, so jo vzajemni skladi v ponudbi slovenskih družb za upravljanje in s tem slovenski vlagatelji odnesli nadpovprečno slabo. Zaradi izrazite orientiranosti na slovenski delniški trg in balkanske delniške trge je prisotna tudi percepcija vlagateljev o vzajemnih skladih kot izrazito tvegani naložbi, čeprav so lahko vzajemni skladi (npr. obvezniški ali pravi uravnoteženi) tudi zelo nizko tvegana naložba, primerljiva z vezanim depozitom.

Posledice za slovenski trg vzajemnih skladov

Kljub negativnemu razpoloženju na trgu vzajemnih skladov v Sloveniji lahko sklenemo, da se stanje "normalizira". V Sloveniji smo bili namreč priča zelo razdrobljenemu trgu, na katerem so pomembno vlogo igrale borznoposredniške hiše in precej manjšo banke, ki so v Evropi primarni ponudniki vzajemnih skladov. Ta značilnost se je odražala tudi v specifični mentaliteti upravljanja in trženja vzajemnih skladov, ki je bila precej in preveč špekulativne narave. V letu 2011 smo bili tako priča precejšnji konsolidaciji dejavnosti. Tri družbe za upravljanje so bodisi prenehale delovati bodisi so bile prevzete. Premoženje vlagateljev, ki so tem družbam za upravljanje v preteklosti zaupali svoje prihranke, je seveda ostalo nedotaknjeno, le upravljajo ga t. i. prevzemne družbe za upravljanje. Ta proces bomo lahko opazovali tudi v letih, ki so pred nami. Družbe za upravljanje, ki upravljajo manj kot približno 100 milijonov evrov, skoraj zagotovo ne bodo več dovolj dobičkonosne za pričakovanja lastnikov teh družb. Premoženje, ki je v upravljanju pri njih, bodo prevzemale večje družbe za upravljanje. Na dolg rok bodo v Sloveniji najverjetneje ostale štiri velike in dve do tri nišne družbe za upravljanje. Vlagatelji bodo imeli od opisane konsolidacije zgolj koristi, saj si večje družbe za upravljanje lahko privoščijo več naložb v znanje zaposlenih, razvoj produktov, nadzor nad tveganji in tudi v kakovost naložbenega nasveta. Če bi bilo stanje na trgu takšno že v preteklosti, bi bila lekcija finančne krize cenejša za vse udeležence.

"Tako agresivnih struktur vzajemnih skladov, kot so jih imeli slovenski vlagatelji, ni (bilo) moč najti nikjer na svetu."