05. 12. 2007

Še pred petimi leti je bilo na slovenskem trgu 20 vzajemnih skladov, danes jih je blizu 250, nekega dne jih bo morda tisoč. Več ko je na trgu vzajemnih skladov, več težav imajo investitorji pri njihovi izbiri. Velika rast ponudbe je sicer dobrodošla (skoraj vsakdo lahko najde tisto, kar hoče), vendar pa se z rastjo ponudbe povečuje tudi verjetnost, da bomo izbrali napačen sklad. Kako se lahko investitor ustrezno orientira?

Pasti najdonosnejših vzajemnih skladov

Mediji se v želji po večji branosti ne morejo izogniti nenehnim rangiranjem vzajemnih skladov po donosnosti. Dnevno, tedensko, mesečno, letno... - kot da bi šlo za konjske dirke. Investitorji se v morju naložb pri iskanju orientacije razumljivo najprej zatečejo k lestvicam. Pri tem pa jih veliko napačno predpostavi, da je pretekla donosnost omembe vredno povezana s prihodnjo donosnostjo vzajemnega sklada.Kupujejo preteklost, namesto da bi nalagali v prihodnost. Še slabše pa je, da investitorji zanemarijo ključno pravilo: na vrhu ali pri vrhu lestvic donosnosti so lahko le vzajemni skladi z zelo ozko usmerjeno naložbeno politiko (denimo usmerjeno na Kitajsko, v Slovenijo, na Balkan...). Ti vzajemni skladi za velik del investitorjev niso primerni kot temeljna naložba oziroma so primerni le kot manjši dodatek k portfelju vlagatelja. Bistvo investiranja je namreč razpršitev tveganj, ti vzajemni skladi pa nudijo precej slabo razpršitev. Stavimo sicer na hitrega konja, ki pa lahko tudi hitro klecne. Vzajemni skladi, ki so za večino vlagateljev kot temeljna naložba najbolj ustrezni (na primer tisti delniški skladi, ki so dobro razpršeni v svetovnem ali evropskem merilu na veliko število ključnih gospodarskih panog), v morju ozko specializiranih skladov praktično nimajo statistične možnosti, da bi kraljevali na vrhu lestvic vsaj kakšen teden.

Vzajemni sklad, ki je pri vrhu lestvic donosnosti, pa ima precej možnosti, da se bo nekega dne znašel pri dnu donosnosti (velja seveda tudi obratno). Še zlasti tisti vlagatelj, ki naivno upa, da se bo visoka pretekla donosnost ponovila, hitro postane nemiren. Pogleduje nove lestvice donosnosti z novimi kralji in z naložbohitro obupa - zamenja jo za novega (spet najverjetneje bivšega) paradnega konja. Vlagatelja premetava sem in tja, menja naložbe brez ustreznega fokusa in si povzroča nadpovprečne transakcijske stroške. Ti vlagatelji so resni kandidati za to, da ugotovijo, da v daljšem obdobju, ko so vsi vzajemni skladi prinesli pozitivno donosnost, ustvarijo negativno donosnost. Najprej z vzajemnim skladom A, nato B in nato C. Izbira vzajemnih skladov na osnovi pretekle donosnosti je najslabši recept, ki bi ga svetoval kateremu koli vlagatelju.

 
Sestava naložb v vzajemne sklade po svetu po tipu sklada

Ratingi kot precej nezanesljiv odgovor

V svetu so vlagateljem izbiro vzajemnih skladov skušali olajšati z rangiranjem tako po donosnosti kot po naložbenem tveganju. To je sicer statistično ustreznejša metoda za rangiranje vzajemnih skladov, a žal le za preteklost, ne pa tudi za v prihodnje. Dosedanje raziskave, s katerimi so skušali ugotoviti, koliko ti ratingi vlagateljem pomagajo pri odločitvah, so pokazale, da je vsaj pri delniških skladih tudi izbira vzajemnih skladov na osnovi ocene ratinške agencije podobna odločanju na osnovi meta kovanca. Edina izjema so izrazito slabo ocenjeni vzajemni skladi, ki imajo praviloma nadpovprečno visoke stroške in provizije, pa še ti le delno. Ratingov za vzajemne sklade domačih družb za upravljanje pri nas še ni (tudi zato,ker je njihova zgodovina prekratka, nabor vzajemnih skladov pa še vedno premajhen), a nekega dne bodo. Tedaj se bodo seveda oglaševali predvsem vzajemni skladi z dobrimi ratingi, ponudnik, ki ima v ponudbi nekaj deset vzajemnih skladov, pa bo (če ne bo imel velike smole) po načelih statistike imel vsaj par takšnih, ki jih bo lahko v trženjskem zanosu obesil na veliki jumbo plakat.

Začnimo pri sebi

Namesto da investitorji investiranje začnejo z brskanjem po tečajnicah in lestvicah, naj raje začnejo pri sebi. Preden zakorakajo na borzo, naj se vprašajo, kdo sploh so in kam želijo priti z investiranjem. K čim višji donosnosti v čim krajšem času? Napačno! Če bi bilo tako, investitorji po svetu že zdavnaj ne bi investirali v "dolgočasna" podjetja, kot so Novartis, BMW ali Nestle, temveč bi kupovali izključno specialne naložbe, kot so kakšna visokotehnološka indijska podjetja ali kazahstanske banke. Pa ni tako. Američani in Evropejci, ki so se v nasprotju z veliko slovenskimi investitorji na borzi kdaj že močno opekli, investirajo (pretežno prek vzajemnih skladov) predvsem v uveljavljena podjetja na razvitih kapitalskih trgih, tem pa dodajo še nekaj naložb na trgih v razvoju. V svetu je skoraj 40 odstotkov prihrankov v vzajemnih skladih v "dolgočasnih" obvezniških skladih in skladih denarnega trga.
In pri nas? Govori se predvsem o visoko specializiranih in visoko tveganih skladih, prebivalstvo pa vanje množično drvi. Kot da smo najbolj sofisticirani investitorji na svetu, ne pa investitorji, ki imamo na borzah nadpovprečno malo izkušenj. Marsikateri vlagatelj bo nekega dne za sledenje modnim muham plačal visok davek. A nič hudega, tedaj bodo močno popularne že kakšne druge naložbe. The show must go on!

Univerzalno najboljših vzajemnih skladov ni, so le najboljši vzajemni skladi za vsakega posameznega investitorja.

Vlagatelju, ki se v morju naložb ne znajde, na modne muhe pa ne da kaj dosti, svetujem naslednje:

1. Najprej naj ugotovi, koliko naložbenega tveganja si lahko privošči, ne pa, da udobno zleknjen na kavču sanja o 300-odstotni donosnosti naložbe v nekaj letih. V delnice naj razporedi le toliko prihrankov, da bo tudi v primeru, da tečaji nekega dne padejo za nekaj deset odstotkov, še vedno lahko vsaj približno mirno spal. In seveda prihranke, ki jih bo v primeru neugodnega razpleta na borzah lahko pogrešal vsaj deset let.
2. Delniško premoženje naj začne graditi z vzajemnimi skladi, ki so zelo dobro razpršeni v evropskem ali svetovnem merilu na vsaj deset raznolikih gospodarskih panog. Ti naj pri večini vlagateljev tvorijo vsaj 75 odstotkov delniškega premoženja, pri začetnikih pa kar celotno delniško premoženje. 
3. Na obvezniške (ali uravnotežene) vzajemne sklade naj ne pozabi tudi tedaj, ko so nizko donosni. Ko bodo tečaji delnic padali, si bo za uravnoteženo odločitev še kako hvaležen. Manj sofisticirani vlagatelji naj prek skladov posegajo predvsem po obveznicah visokih bonitet v EUR, ki naj tvorijo ščit delniškemu portfelju, ne pa da so ti skladi poligon za prevzemanje dodatnih visokih tveganj. 
4. Vzajemnih skladov naj ne kupuje le zato, ker so v "akciji". Če motokultivatorja ne potrebujete, ga ni pametno kupiti samo zato, ker je poceni (razen če ga boste potem dobro preprodali, na kar pa pri vzajemnih skladih ne morete računati). Vstopni stroški sicer niso nepomembni(prekomernim se je dobro izogniti), vendar pa so enkratne narave. 
5. Zelo previden naj bo pri izbiri vzajemnih skladov z visokimi stroški in provizijami, prav pa je, da se tudi vpraša, kaj za provizije dobi. Če bo vlagatelj v času varčevanja pri ponudniku lahko računal na strokoven in objektiven nasvet, ta nasvet lahko več kot odtehta 0,25 % razliko v letnih stroških/ provizijah pri nekom, ki tega nasveta ne nudi (ali pa se le pretvarja, da ga nudi, ko ob vsaki priložnosti ponuja nov enkraten in poseben vzajemni sklad). 
6. Sanje so dovoljene, če se zaradi tega sredi belega dne ne zaletavamo v vsak tretji zid na poti. To pomeni, da ozko usmerjene naložbe, ki so nam iz znanega ali neznanega razloga še posebej pri srcu, v portfelj lahko vključimo, a le v takšni meri, da nas ob slabi izbiri ne bo bolela glava. Kdor želi hazardirati, gre še vedno lahko v igralnico - menda bodo pri nas kmalu zgradili eno novo. 
7. Če bo s specifično naložbo v kratkem času ustvaril 100-odstotno donosnost, naj je zaradi evforijene ne dokupuje. Če pa bo imel smolo in bo ustvaril 70-odstotno negativno donosnost, naj bo predvsem vesel, da je premoženje dobro razpršil. Na borzne guruje, ki bodo v teh časih (dostikrat v obupu) prepevali, da je treba kupovati, ko je poceni, naj gleda podobno kot na Britney Spears. Tudi ona rada poje, a kakšne posebne koristi od njenega petja pri naložbah verjetno ne bo. Če je nekaj močno padlo, še ne pomeni nujno, da je poceni, še manj pa, da bo v doglednem času spet zraslo.

Vlagatelj, ki bo ustrezno rešil ta vprašanja, si v portfelju lahko privošči tudi kakšno modno muho. Študent, ki nalaga nekaj tisoč evrov prvih prihrankov, lahko tudi vse razporedi v  "izjemno perspektiven specialni vzajemni sklad". Ima namreč še več deset let časa, da izgube nadoknadi. To pa ne velja za tistega, ki nalaga večje premoženje, ki ga je s trudom ustvarjal več let, ali pa za tistega, ki rešuje neodložljiv stanovanjski problem. Niti dva vlagatelja si nista enaka, zato potrebujemo tudi objektiven finančni nasvet, ne pa le lestvic najdonosnejših vzajemnih skladov.

Robert Kleindienst, predsednik uprave, NLB Skladi, d.o.o.

Kako do vzajemnih skladov NLB Skladi?