01. 03. 2012

Skupinski nagon nas vodi v odločitve, ki posnemajo ravnanje drugih, ohranitveni nagon pa nas svari, da ne bi česa zamudili. Posledica naših bioloških značilnosti na borznem parketu so evforije in panike, ki jih podžigata še čustvi, imenovani strah in pohlep.

Trenutno je strah do neslutenih višav pripeljal vrednotenja t. i. varnih naložb.

Do jeseni 2008: V splošnem velja, da so obveznice varnejše kot delnice ter bančni depoziti varnejši kot dolgoročnejše podjetniške in državne obveznice. Kot še posebej varne so veljale obveznice držav z visoko in stabilno bonitetno oceno, le malce manj varne pa so bile v percepciji ljudi nepremičnine.

Jesen 2008 do pomladi 2010: Globalna bančna kriza drastično spremeni percepcijo varnosti naložb. Padec cen nepremičnin, propadi bank in slabo poslovanje podjetij s seznama t. i. varnih naložb izbrišejo bančne depozite brez državnega jamstva, podjetniške obveznice in nepremičnine. Varno zatočišče kljub ekspanzivnim fiskalnim ukrepom (povečano trošenje države) ostanejo zlasti državne obveznice oziroma naložbe z jamstvom držav.

Pomlad 2010 do danes:  Evropska dolžniška kriza močno načne kredibilnost evropskih mediteranskih držav z neurejenimi javnimi financami. Prične se ocenjevati tudi kreditno tveganje do nedavnega nedotakljivih držav (bonitetna hiša S&P prvič v zgodovini zniža bonitetno oceno ZDA). Število držav, katerih obveznice veljajo za varne, se z zaostritvijo evropske državne dolžniške krize močno zmanjša. Od držav članic evroobmočja ohranijo mesto na seznamu najvarnejših naložb le Nemčija, Nizozemska, Finska in Luksemburg.

V zadnjih letih je torej denar iz leta v leto bežal v naložbe, ki naj bi bile varne. Problem je bil, da je bilo naložb, ki so bile v očeh vlagateljev varne, iz leta v leto manj. Krčenje varnih naložb je pripeljalo do tega, da so bili vlagatelji v nekem obdobju pripravljeni nemški državi celo plačati (!), da so lahko svoj denar shranili pri njej (oziroma ji ga posodili). Negativne obrestne mere na kratkoročni dolg Nemčije in Švice so bile jasen prikaz panike vlagateljev, ki je skozi negotova zadnja tri leta in pol ceno naložb z oznako varno napihnila prek meja razumnega. Tudi realna cena zlata (prilagojena za inflacijo) se je povzpela na rekordne ravni prejšnjega stoletja, ko sta gospodarstvo zaznamovala dva nedavna naftna šoka, več kot 10-odstotna inflacija in splošna recesija (t. i. stagflacija).

V negotovih časih je določena premija za "varnost" upravičena, a tudi laiku je jasno, da je "plačevanje" za to, da lahko nekomu posodiš denar, neravnovesno stanje. Trenutna negotova situacija sicer utegne vrednost varnih naložb podpirati še nekaj časa, a pozornost ni odveč. Kaj, če se apetit vlagateljev po "varnosti" le malce zmanjša, evroobmočje ne razpade in razviti svet ne zaide v hiperinflacijo? V tem primeru bodo danes varne naložbe kaj hitro označene kot ene bolj tveganih, njihove visoke pretekle donosnosti pa bodo le še bled spomin na "lepe krizne čase", podobno kot velja danes za nepremičnine. Previdnost in poslušanje glasu razuma veljata tudi pri brezglavem iskanju varnosti v naložbah z visokimi preteklimi donosi. Čeprav si jih vsi želimo, visoko donosne naložbe, ki so tudi varne, ne obstajajo.