31. 05. 2013

Ko naletimo na kakega tujca, ki je obiskal Slovenijo, je naše priljubljeno vprašanje: »Kako vam je všeč pri nas?« Hiti nam pojasnjevati, kako lepa je naša dežela. Dobra ura vožnje da nas loči od gora do morja, prebivalci pa da smo prijazni in praviloma gostoljubni.

Svojim prijateljem doma bo ta isti, recimo Američan, verjetno razlagal, da se presenetljivo še ne bijemo s kamni po ulicah, da pa je vseeno tragično, kako smo se iz vzorne nove članice EU-ja prelevili v enega od potencialnih prejemnikov evropske pomoči in naslednjo načrtovano postajo zloglasne trojke. Američan, ki po tem delu Evrope še ni potoval, nas bo morda zamenjal za Slovaško, nas umestil nekje med Dagestan in Abhazijo ali pa nas celo presenetil s poznavanjem situacije in izrazil začudenost zaradi panike okoli nas, saj mu ne bo jasno, kako bi Evropa ne našla »drobiža« za pomoč Sloveniji, če je s stotinami milijard reševala države PIGS. Ne nazadnje lahko strnemo, da povprečnega Američana Slovenija bore malo zanima. Smo preprosto premajhni, da bi kakor koli vplivali na njegovo življenje, pa tudi na kakšnem seznamu držav, prijaznih teroristom, se nismo znašli. Naš bruto domači proizvod – torej vrednost vsega, kar smo v Sloveniji naredili – je v letu 2012 znašal 35,5 milijarde evrov. Za lažjo relativno primerjavo lahko povemo, da je Pfizer, ena največjih biofarmacevtskih družb iz ZDA, v letu 2012 ustvaril 45,9 milijarde evrov prihodkov, torej za 10,4 milijarde več od celotne Slovenije.

Slovenija je na drugi strani kapitalsko zelo zaprta dežela. Zdi se, da je tudi pri kapitalskih tokovih nekako zakoreninjen moto iz nekih drugih časov, ki se je glasil »Tujega nočemo, svojega ne damo«. Tako si tudi čisto povprečni prebivalci naložimo zelo veliko dela z gospodarstvom in politiko naše male dežele ter smo naložbeno mnogo bolj, kot bi bilo primerno, osredotočeni na Slovenijo. To velja tudi pri delniških naložbah, pri katerih se v preteklosti skorajda nismo odločali za tuje naložbe in smo tudi zato ustvarili balon, ki je pred zdaj že dolgimi časi počil. Po eni strani je seveda razumljivo, da spremljamo gospodarsko in politično zmedo doma, saj so od tega odvisne naše plače, pokojnine in socialne pomoči. Po drugi strani pa ravno zato ni nobenega razloga, da bi se s Slovenijo, našimi politiki in podjetji žrli še zaradi prihrankov.

Imeti vse prihranke izpostavljene v Sloveniji je enako, kot bi vse prihranke naložili v podjetje, v katerem smo zaposleni. Razpršitve tveganja s tem ne bomo dosegli, saj bomo ob morebitnih težavah podjetja poleg službe izgubili še vse prihranke, kar so na primer doživeli tisoči zaposlenih v Enronu in Lehman Brothersu. Naša majhnost nam narekuje ravno nasprotno, in sicer to, da je treba prihranke globalno razpršiti, in tukaj imamo veliko prednost v primerjavi z Američanom z začetka uvodnika. Ko on globalno razprši svoje prihranke, so prednosti te razpršitve zanj precej manjše, saj se težave njegovega gospodarstva prelijejo na ves svet (videno v letu 2008) in posledično vplivajo tako na njegove prihranke kot dohodke, četudi je naredil vse po učbeniku globalne razpršenosti premoženja. Gospodarske težave Slovenije pomembneje ne vplivajo niti na sosednje države. Slovenci imamo torej lepo priložnost, da prihranke globalno razpršimo v izdajatelje delnic in obveznic iz čim večjega števila držav in gospodarskih panog. S tem odpravimo t. i. nesistematično tveganje posameznega podjetja, države, regije, naši prihranki pa se gibljejo skladno z globalnim gibanjem finančnih trgov in so obenem precej neodvisni od naših dohodkov. Če bomo naredili tako, bomo lahko vsaj z vidika prihrankov manj nervozni, ko bo naslednjič v poročilih predstavljena gospodarska slika Slovenije. Za primerjavo: celo v tednu, ko se je »zgodil Ciper«, so svetovne borze zrasle za 2 odstotka.