01. 03. 2010

V zadnjih nekaj desetletjih sta globalizacija gospodarskih aktivnosti in integracija kapitalskih trgov mednarodnim vlagateljem dramatično povečali nabor naložb v delnice na raznolikih kapitalskih trgih. Vprašanje, ki se poraja, je, zakaj še zmeraj toliko vlagateljev posveča prekomerno pozornost domačemu kapitalskemu trgu in nanj nalaga prevelik del svojih prihrankov (domačijsko investiranje).

Vprašanja se bomo najprej lotili s psihološkega vidika, več pozornosti pa bomo nato namenili prekomernim tveganjem in zamujenim priložnostim, ki so tesno povezani s takšno pristranskostjo.

Dejavnike za pristranskost lahko v splošnem razdelimo na racionalne in neracionalne. Najpogostejši neracionalni psihološki razlog za prekomerno izpostavljanje domačim naložbam je, da imajo vlagatelji lažen občutek poglobljenega poznavanja gospodarstva domače države, saj v njej živijo in vsakodnevno dobivajo informacije, tako izkustveno kakor tudi iz medijev. Posledica tega je, da takšni vlagatelji dobijo občutek nadzora nad dogajanjem na domačem kapitalskem trgu, saj se imajo za nadpovprečno dobro informirane, kar vodi v prekomerno zaupanje v lastno sposobnost izbiranja najboljših naložb. Končni rezultat takšnega pristopa so premalo razpršeni in prekomerno tvegani portfelji.

Racionalni in neracionalni dejavniki

Med racionalnimi razlogi so bili zgodovinsko najpogostejši zakonodajne ovire, visoki stroški mednarodnega investiranja in aktivna stava na domače gospodarstvo. V današnjem globaliziranem svetu zelo hitro ugotovimo, da sta prva dva razloga morda nekoč obstajala, danes pa ju ni več, saj se je dostop do informacij tudi zaradi interneta močno izboljšal, regulatorne ovire za mednarodno integracijo so bile odpravljene, prav tako so se močno znižali stroški mednarodnega vlaganja. Aktivna stava na domače gospodarstvo je lahko v nekaterih primerih sicer utemeljena, vendar mora biti podprta s primerjalno analizo več kot stotih kapitalskih trgov po vsem svetu.

V primeru aktivne stave na domači kapitalski trg se mora vlagatelj zavedati, da ima ob preveliki stavi to lahko tudi negativne posledice. Z alokacijo prevelikega deleža prihrankov na domači kapitalski trg si vlagatelj namreč kratkoročno onemogoči vlaganje na vse druge trge, posledica tega pa so lahko zamujene priložnosti za vlaganje v mednarodnem merilu. Na mednarodnem trgu namreč lahko pride do dogodkov, ki jih je vlagatelj napačno napovedal ali pa jih v svoji analizi ni upošteval, zato je nadpovprečno donosne priložnosti lahko že konec, ko vlagatelj šele alocira del svojega portfelja na neki trg ali v neko naložbeno skupino. To tveganje povezujemo s tveganjem tržnega timinga.

Naslednje tveganje, ki je neposredna posledica prekomernih naložb na domači kapitalski trg, je tveganje koncentracije naložb v nekaj večjih domačih družbah. Tveganje koncentracije naložb se precej zmanjša, če svoj naložbeni nabor razširimo s Slovenije na Evropo ali ves svet, kot nam to prikazuje tabela 1. Razpršitev premoženja med različne vrednostne papirje izdajateljev iz iste države namreč ne zagotavlja zadostne stopnje razpršitve in ni primerljiva z mednarodno razpršitvijo.

V primeru bolj razpršenega portfelja se tveganje izbire napačnega vrednostnega papirja precej zmanjša oziroma se specifična tveganja posameznih izdajateljev medsebojno izničijo do ravni, na kateri ostane samo še splošno tržno tveganje.

Posledice domačijskega investiranja

Pod njimi ne razumemo samo tveganja tržnega timinga, možnosti prekomerne koncentracije naložb in prenizke stopnje razpršitve, ampak tudi morebitne nezaželene stave na posamezne gospodarske sektorje, ki so neenakomerno zastopani v različnih državah in regijah, kot nam prikazuje tabela 2. Ta fenomen lahko opazimo tudi v večjih gospodarstvih, kot so Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA, v katerih prihaja do precejšnjih razlik glede na normalno sektorsko sestavo v svetovnem merilu. Dodatno pa tudi znotraj sektorjev obstajajo pomembne strukturne razlike med geografskimi regijami, ki jih vlagatelj mora upoštevati. Tako vlagatelji v evropske telekomunikacijske družbe kupujejo predvsem dividende, medtem ko vlagatelji v azijske telekomunikacijske družbe stavijo predvsem na rast poslovanja in kapitalske dobičke.

Nezaželene stave na posamezni gospodarski sektor pa niso problematične samo zaradi morebitnih nepredvidenih izpostavljenosti, ampak tudi zaradi zamujenih naložbenih priložnosti zunaj domačega trga. Liberalizacija svetovne trgovine in mednarodnih denarnih tokov je namreč omogočila, da se države oziroma geografska območja dodatno specializirajo v dejavnostih in storitvah, v katerih imajo konkurenčno prednost. Prav vzdržna konkurenčna prednost pa je eden izmed predpogojev za nadpovprečne dobičke in z njimi povezane donosnosti v daljših obdobjih. Dva pogosto navedena trenda sta, da so se azijska gospodarstva usmerila predvsem v proizvodnjo potrošnih dobrin, medtem ko so se ZDA nadpovprečno specializirale v tehnologiji in storitvah. Za evropskega vlagatelja to predvsem pomeni, da je večina naložbenih priložnosti v teh sektorjih skoncentrirana zunaj Evrope. Ne glede na racionalne in neracionalne dejavnike, ki privedejo do prekomernih izpostavljenosti domačemu trgu, finančna teorija že od začetka nima zares dobrih argumentov, ki bi govorili v prid domačijskemu vlaganju.

Razlogi za mednarodno investiranje imajo namreč močnejše teoretične temelje in lahko dolgoročno postrežejo z boljšimi rezultati. Če bi slovenski vlagatelji želeli svoje naložbeno premoženje razpršiti v globalnem merilu, skladno s tržnimi kapitalizacijami borz in relativnimi pomembnostmi bruto domačega proizvoda, bi delež slovenskih naložb v takšnem razpršenem globalnem portfelju predstavljal manj kot 0,05 odstotka. Slovenski vlagatelj, ki bi denimo 10.000 evrov namenil naložbam v delnice, bi v primeru takšnega pristopa naložbam v slovenske delnice namenil le 5 evrov.