Glede na predstavljeno v letu 2015 pričakujemo zmerno rast cen delnic, rahlo pod ravnijo zgodovinskih povprečij, ki bo tako po našem najverjetnejšem scenariju znašala okoli 7 %[2] .

Regije

V okviru geografske alokacije delniških naložb v letu 2015 dajemo prednost evropskim delniškim trgom.  

Vrednotenja, še posebej tista, prilagojena za poslovni cikel, ostajajo ugodnejša kot drugod v razvitem svetu.

Odločnost ECB ohranjati izredno nizke obrestne mere in sprostitev »transmisijskega mehanizma«, to je povečati kreditno aktivnost bank, govori v prid evropskim delnicam. Pretekli napori pri izvedbi strukturnih reform se v zadnjih četrtletjih jasno kažejo v višji gospodarski rasti reformnih držav. Posledični prvi znaki nižanja stopnje brezposelnosti so dober obet za nadaljevanje okrevanja nekdaj problematičnega južnega obrobja evroobmočja. Letošnji gospodarski zastoj evroobmočja so zakrivile osrednje velike članice evroobmočja, k čemur so pripomogli ohlajeni odnosi z Rusijo. Posledični pesimizem, ki je v zadnjih mesecih v širši evropski javnosti močno prisoten, viša verjetnost pozitivnega presenečenja. Morebitno prenehanje ali vsaj omilitev gospodarskih sankcij med Evropo in Rusijo predstavlja primer potencialnega pozitivnega presenečenja v 2015. Pocenitev nafte močno koristi Evropi in še posebej evroobmočju, ki kar 94 % porabljene nafte uvozi, kar predstavlja 3 % BDP-ja. Sama pocenitev nafte za 40 % torej pomeni kar 1,2 % BDP veliko neposredno spodbudo evropskemu potrošniku, podjetjem oz. državam. Če k temu dodamo še na nafto vezane druge energente (npr. plin) in posredne spodbujevalne učinke, pa je obseg »naftne« spodbude še precej višji.  Letošnja pocenitev evra (-11,6 % v primerjavi z USD) je dodatna spodbuda izvoznim podjetjem evroobmočja.

Temelji prihodnje gospodarske rasti Evrope so torej solidni, a prisotna so tudi precejšnja tveganja, ki lahko ob neugodnih razpletih močno zamajejo okrevanje Evrope. Odnosi med Rusijo in Evropo so napeti in nepredvidljivi, medsebojne gospodarske sankcije pa škodijo  vsem vpletenim.

Pomanjkanje politične volje za nadaljevanje začetih ali napovedanih strukturnih reform je ob vsesplošnem močnem padcu cene zadolževanja evrskih držav močno prisotno. Da ima to lahko precejšnje negativne posledice, lahko jasno razberemo v letošnjih kazalcih gospodarskega zdravja Francije in Italije. Morebitna neodločnost pri izvedbi s strani ECB napovedanih in pričakovanih ukrepov  se lahko hitro spremeni v skrb zbujajočo tematiko in vir negotovosti.

Japonska je ena od energetsko najsiromašnejših držav, ki mora praktično vse energente uvoziti. Uvozi prek 97 % porabljene nafte, nafta in naftni derivati pa predstavljajo kar 5,1 % japonskega BDP. Japonci si skupaj z Indijci delijo prvo mesto med zmagovalci letošnje naftne pocenitve. Slednja bo vsaj malo ublažila posledice do sedaj neuspelih »abenomics« ukrepov, to je prvih dveh »puščič«, torej povečanega državnega trošenja in pospešenega tiskanja denarja. Ključna je tretja puščica, to so strukturne reforme, ki bi rešile japonsko zaprtost pred priseljenci, ekstremno zaščito japonskih kmetov ter načela pregovorno rigidnost japonskega trga dela (še vedno čislajo doživljensko zaposlitev). Glede na dodaten mandat predsednika Abe-ja ter splošno razumevanje, da so za neuspeh dosedanje politike krivi pretirano zanašanje na površinske ukrepe prvih dveh puščič ter neuporaba tretje, menimo, da bo ravno tretja puščica, torej strukturne reforme, nova osrednja fronta Abe-jeve vojne z deflacijo in gospodarsko stagnacijo (v Abe-ju ljubem vojaškem žargonu). Vsebinsko ključni in nezanemarljivi tveganji ostajata, to sta krčenje delovne sile in ogromen državni dolg. Predvsem slednji je v kombinaciji z morebitno strukturno reformno neambicioznostjo ključen vir tveganja. 

Ameriško gospodarstvo je v 2015 utrdilo svoje mesto vodilne lokomotive svetovnega gospodarstva.

Kontinuirano okrevanje trga dela in tudi vse cenejše gorivo sta sprožila preporod potrošniškega razpoloženja Američanov in zagnalo od preostalega sveta neodvisen (vsaj v 2014 se tako zdi) glavni pogon ameriške lokomotive, to je domačo potrošnjo, ki predstavlja skoraj 70 % ameriškega gospodarstva.

Šibkost Evrope, krepitev USD in pocenitev nafte so nižali inflacijska pričakovanja in so zaenkrat poskrbeli za odlog prvega dviga referenčne obrestne mere FED-a (najverjetneje do prihoda pomladi/poletja). A raven brezposelnosti bo konec leta 2015 že zelo blizu 5 % (trenutno 5,8 %), izkoriščenost proizvodnih kapacitet pa občutno prek 80 % (danes 80,1 %), to pa sta ravni, ki sta v preteklosti že sprožili rast pričakovanj po višjih plačah, cenah,… Zgodovina se sicer ne ponavlja, naj bi se pa rimala. Če to drži, bomo, ob odsotnosti zunanjih šokov, v drugi polovici leta najverjetneje priča rasti inflacijskih pričakovanj in dvigom referenčne obrestne mere FED-a. Ameriške delnice so primerjalno dražje (od npr. evropskih), njihovo gospodarstvo pa se nahaja v zreli fazi okrevanja, na kar nakazujejo pretekla močna rast dobičkov in tudi visoke marže ameriških družb. Predvsem slednje v kombinaciji z visoko izkoriščenostjo proizvodnih in človeških resursov (nizka brezposelnost) nakazuje, da je nadaljnji potencial za močno rast dobičkov podjetij omejen. Ameriško hitro rastoče črpanje nafte je ključni krivec za pocenitev nafte. Slednja sicer močno koristi ameriškemu potrošniku, a šibi ameriško naftno industrijo. Učinek na celotno ameriško gospodarstvo je sicer občutno pozitiven (ZDA je v 2013 še 35 % nafte uvozila), a ne tako enoznačen kot drugod v razvitem svetu (evroobmočje, Japonska). 

Razvijajoči se trgi kot celota bodo v 2015 verjetno v nemilosti mednarodnih vlagateljev. Njihov denar se bo najverjetneje, podobno kot v 2013 tudi v 2015, selil v gospodarsko rastoč razviti zahodni svet, ter povzročal težave lokalnim centralnim bankirjem (nižanje vrednosti lokalnih valut in nezaželena rast obrestnih mer). V prid azijski regiji sicer govori, podobno kot pri Japonski,  pocenitev nafte, ki jo regija večino uvozi. Račun za energijo bo občutno nižji, kar ima v razvijajočih se azijskih državah z nižjim razpoložljivim dohodkom (višji delež posledično namenjen za gorivo) še toliko večji spodbujevalni učinek. Če k temu dodamo nekaj reformne naravnanosti (Indija), prve spodbujevalne ukrepe denarne politike (Kitajska) ter ugodna vrednotenja, potem lahko sklenemo da si na razvijajočih se trgih največ obetamo ravno od azijske regije.  A na drugi strani so države proizvajalke nafte in preostalih surovin, ki s pocenitvijo močno izgubljajo. Rusija ter Latinska Amerika sta močno odvisni od cen nafte, plina in surovin. Močno krčenje naftnih prihodkov neizogibno vodi v težavno prilagoditev, najverjetneje tudi v splošno krčenje gospodarske aktivnosti.

Slovenija ostaja zanimiva naložbena destinacija, a njena privlačnost je po močni rasti cen delnic in močnem padcu cene zadolževanja države občutno upadla. Vrednotenja niso več na »razprodajnih« nivojih, reformni zalet pa občutno pojenjuje. Privatizacija se nadaljuje in njen uspešen zaključek je nujen pogoj za solidno donosnost slovenskih delnic v 2015. Donosnosti iz 2014 pa se žal v 2015 zelo verjetno ne bomo približali.