28. 12. 2018

Kapitalske trge, navajene že skoraj desetletje trajajočih ultra ohlapnih denarnih politik centralnih bank, je letošnja normalizacija obrestnih mer v razvitem svetu, posebno v ZDA, presenetila. A s čedalje manj presežnimi kapacitetami in posledično večjimi plačnimi zahtevami se povečujejo tudi inflacijski pritiski. Z drugimi besedami, teorija Phillipsove krivulje, o (ne)veljavnosti katere je bilo v zadnjih letih veliko razprav, še vedno drži. V ZDA se bo po našem srednjem scenariju pritisk na rast plač še okrepil. Podjetja imajo namreč na trgu dela, kjer je več prostih delovnih mest kot znaša število brezposelnih, veliko težavo, da najdejo primerne kadre. Tudi v evroobmočju se z upadanjem stopnje brezposelnosti stopnjujejo plačni pritiski, ki so največji po letu 2008 in kar se bo postopoma odrazilo v višji stopnji inflacije.

Upad cene severnomorske nafte Brent v letošnjem letu s skoraj 90 dolarjev za sodček proti 50 dolarjem za sodček bo sicer znižal pritisk na krepitev inflacije, a zgolj začasno. Posledično bodo centralne banke na krepitev inflacijskih pritiskov, ki so najbolj vidni na trgu dela, odgovorile z zaostritvijo denarnih politik in s postopnim višjem obrestnih mer. ECB in Fed bosta posledično tudi prihodnje leto nadaljevala z normalizacijo obrestnih mer, kar bo najbolj negativno vplivalo na tečaje dolgoročnih obveznic v tem obdobju.

Posledično smo ob vsem omenjenem ohranili nizko trajanje (nizka občutljivost tečajev na rast obrestnih mer). Z zaključkom programa dodatnih nakupov obveznic v evroobmočju bodo pod pritiskom manjšega povpraševanja ravno najbolj tvegane obveznice, ki jih ECB še lahko kupuje. Posledično smo znižali utež obveznic z nižjo bonitetno oceno.