28. 06. 2013

Prvo polletje leta 2013 lahko na kapitalskih trgih v grobem označimo kot ne-dogodek, saj pri ključnih naložbenih kategorijah ni prišlo do večjih sprememb. Seveda so nekatere robne naložbene kategorije prinesle nadpovprečne donosnosti, zlasti ne upoštevaje padcev v drugi polovici junija. Tako so denimo stroški zadolževanja visoko tveganih podjetij na razvitih trgih dosegli zgodovinsko dno; spet druge naložbene kategorije so kot običajno povzročile visoke izgube tistim, ki so preveč svojih prihrankov naložili v naložbe z lepimi preteklimi donosnostmi – denimo v delnice na trgih v razvoju ter v zlato in srebro.

Kaj se je dogajalo z vrednostjo obveznic: nič posebnega. Varne obveznice so sicer nekoliko izgubile na vrednosti, so se pa zaradi gospodarskega okrevanja znižali pribitki na tveganje. Delnice: spet nič posebnega pri delnicah z razvitih kapitalskih trgov, kjer je potencial za rast dobičkov zaradi večje učinkovitosti poslovanja nekoliko izzvenel, se pa zato veča dolgoročno bolj vzdržen vir rasti dobičkov zaradi okrevanja gospodarstev. Tudi cena nafte kot ključne surovine se ni bistveno spremenila. Ne nazadnje – tudi cene slovenskih delnic se niso bistveno spremenile. Več o borznem dogajanju v prvem polletju 2013 lahko preberete v prispevku Blaža Hribarja.

Ker izdajamo Analitski pregled dvakrat letno, smo se tokrat še nekoliko bolj osredotočili na to, kam glede na ta trenutek znane podatke morda vložiti nekoliko več svojih prihrankov in kam nekoliko manj. Ker vselej izhajamo iz konteksta globalnih kapitalskih trgov, je seveda največja zgodba zadnjih nekaj let trenutek, ko se bo podobno kot v pravljici o Cesarjevih novih oblačilih našel fantek, ki bo s svojim vzklikom ugotovil, da je nekaj čudnega s tem, da so obrestne mere nizke zaradi tega, ker države (centralne banke) kupujejo državne obveznice.

Globalna gospodarska rast je namreč že nekaj let pozitivna, s krčenjem presežnih kapacitet v gospodarstvu nujno prihaja do zniževanja deflacijskih pritiskov, rast javnega dolga tudi nekaterih najbolj varnih držav pa ne more v nedogled ne vplivati na kredibilnost in s tem na ceno zadolževanja teh držav. Podrobneje o morebitnem poku »balona« nizkih donosnosti (=visokih cen) visoko varnih obveznic piše Saša Dragonja.                                                                  

Med našimi vlagatelji, tako kot povsod po svetu, obstaja znaten fokus na lokalne dogodke. Četudi bi za slovenskega vlagatelja denimo moral biti slovenski kapitalski trg približno tako pomemben kot ciprski (strokovno se reče, da gre pri tem za t.i. nesistematično tveganje, ki se mu je možno izogniti dobesedno zastonj z mednarodno razpršitvijo premoženja), je res, da so naši prihodki, delno tudi premoženje, eden izmed ključnih dejavnikov, ki vodijo v investicijske odločitve, odvisni od dogodkov v Sloveniji.

V Analitskem pregledu aprila 2012 smo v družbi NLB Skladi ocenili, da so slovenske delnice ne glede na okoliščine ena privlačnejših naložb za vlagatelja. Tokrat smo nekoliko bolj pogledali javnofinančne razmere v Sloveniji kot pomembno determinanto nakupov obveznic. Tu je diagnoza precej nasprotna tisti pri delnicah, namreč ne le, da je stanje per se zaskrbljujoče, še veliko bolj opazno je to, da v Sloveniji še nismo storili skoraj nič, kar bi utegnilo spremeniti trend rasti državnega dolga ob hkratni gospodarski stagnaciji, če ne recesiji. Marko Bombač je definiral ključne težave in predlagal nekaj ukrepov, ki nikakor niso neboleči, vendar to ni več izbira – edina izbira je, da jih lahko izvedemo bodisi sami bodisi nam jih bodo diktirali naši upniki.