09. 07. 2018

V prvem polletju tekočega leta so se na kapitalskih trgih pričele dogajati nenavadne stvari – namreč trgi so se pričeli normalno odzivati na nove informacije. Po veliki evforiji v letih pred 2008, hudi finančni krizi, nato močnemu odboju, kombiniranem z zgodovinsko nizkimi obrestnimi merami, nazadnje pa še zgodovinsko nizki nihajnosti na trgih lani, je letos sledilo izrazito »učbeniško« prvo polletje. Dokazi?

Normalizacija na kapitalskih trgih

Prvič. Ameriški trg dela se še nadalje krepi nad pričakovanji. Vsak, ki želi delati, že ima službo. Še več, prostih delovnih mest je čedalje več. Edini možni način resnega zaposlovanja postane prevzemanje zaposlenih od drugih delodajalcev. Transmisijski mehanizem se sproži: višje plače novo zaposlenih sprožijo višje plačne zahteve vseh zaposlenih. To bo povečalo delež dohodkov prebivalstva zaposlenih, posledično tudi povpraševanje in s tem končno tudi inflacijo. Le-ta sproži tudi povratno zanko ne le pri plačah, ampak tudi drugih dohodkih (recimo pokojninah, plačah v javnem sektorju), kar zopet vpliva povratno na rast inflacije. Posledica za kapitalske trge: dvignejo se obrestne mere, pride do večjih izgub pri imetnikih dolgoročnih varnih dolarskih obveznic.

Drugič. Ne moreš hkrati imeti torte in jo pojesti, kot pravi angleški pregovor. Italijanski volivci so naveličani stagnacije zadnjih 10+ let, pa ne le njihovih dohodkov, ampak tudi relativno na druge evropske države. Na volitvah več kot pol glasov prejmejo stranke, ki hkrati obljubijo boljšo sedanjost in prihodnost ter konec zategovanja pasu. Po možnosti z delnim odpisom dolgov državi, ki bi omogočili novo zadolžitev? Seveda to ne deluje, trajalo je manj kot 10 dni, da so obvezniški trgi soočili ne le politike, ampak zlasti volivce, s posledicami na prvo žogo všečnih napovedi. Obrestne mere so najprej močno porastle, pribitki na nemške državne obveznice so postali prva novica večernih poročil, po testu realnosti so se delno znižali proti predhodnim nivojem. Italija (še) ni utrpela podobne škode kot Združeno kraljestvo zaradi ekonomsko neracionalnih odločitev volivcev.

Tretjič. Ko pride do globalne gospodarske rasti po letih nizke cene nafte in nizkih investicij v nova črpališča nafte, nobeni OPEC dogovori in ameriški politični pritiski ne morejo več preprečiti dviga cene nafte. Če se je sprva zdelo, da se je cena nafte dvignila zaradi ravnanj Rusije in kartela, podatki tega ne potrjujejo kljub sovpadanju rasti z novicami o dogovorih - namreč ne le črpanje, tudi delež držav OPEC v črpanju je v zadnjih letih, tudi letos, ob rastočem črpanju precej stabilen.

Četrtič. Trgovinske vojne sicer niso verjeten dogodek, a so bolj verjeten, kot so bile pred pol leta. Pa ne zaradi Donalda Trumpa, njegovo politiko zaostrovanja smo tudi napovedali, ampak zaradi nepričakovano (vsaj zaenkrat) bojevitih odzivih Kitajske in Evropske unije, vsaj pred mikrofoni. Povsem logični (učbeniški) posledici sta krepitev ameriškega dolarja (ZDA bodo manj na slabšem, če pride do znatnega negativnega vpliva na mednarodno trgovino) in padec cen delnic tako ameriških kot evropskih in kitajskih izvoznikov.

S temi, le nekaj naštetimi primeri se nadejamo, da bo tudi naslednjih nekaj let »normalnih«, pri čemer pa vedno izhajajmo iz tega, da večino večjih premikov na finančnih trgih povzročijo presenečenja. Nadejajmo se nekoliko več pozitivnih kot negativnih.