Kitajska je druga največja neto uvoznica nafte na svetu. Nižja cena nafte znižuje njen račun za uvoz, medtem ko večino izvoza predstavljajo industrijski proizvodi, katerih cene niso upadle. Posledično je torej ob vseh ostalih nespremenjenih dejavnikih kitajsko gospodarstvo na boljšem, življenjski standard prebivalstva pa se izboljšuje. Padajoče cene nafte nedvomno koristijo tudi tistim državam, ki so najbolj odvisne od kmetijstva, saj je le-to bolj energetsko intenzivno od proizvodnje. Za Indijo, na primer, je cenejša nafta trojno darilo: uvoz postane relativno cenejši glede na izvoz, inflacija je nižja, kar vodi v nižje obrestne mere in povišanje investicij, poleg tega pa je pozitiven učinek tudi na proračunski primanjkljaj, ki se zmanjša ob nižanju subvencij za gorivo in gnojila (te skupaj s subvencioniranjem hrane predstavljajo 14 % celotne javne porabe).

Učinek na ZDA je sicer mešan, saj gre za največjo svetovno porabnico, proizvajalko in neto uvoznico obenem. Čeprav nizke cene nafte in nizke obrestne mere pozitivno vplivajo na ameriško gospodarsko rast, pa se prednost deloma izniči z močnim ameriškim dolarjem. Dodatna težava je v tem, da so stroški pridobivanja nafte iz skrilavcev, ki v zadnjih letih skokovito narašča, zaenkrat še relativno visoki. Zaradi neto uvozne pozicije ZDA nižje cene nafte predstavljajo prihranek denarja in višje domače povpraševanje po ostalih dobrinah, toda ta stimulativni učinek se je v zadnjih letih zmanjšal prav zaradi vse višje proizvodnje nafte v ZDA, ki znižuje neto uvoz.

Po drugi strani padanje cen nafte škodi državam, ki proizvedejo več, kot same porabijo. To sta denimo Savdska Arabija, ki kar 75 % proizvedene nafte izvozi, in Rusija, katere neto izvoz predstavlja 68 % proizvodnje (Slika 4). Sklepali bi lahko, da bo najbolj poražena Savdska Arabija, največja neto izvoznica nafte na svetu. Pa očitno ni. Čeprav bi za vzdržno financiranje proračuna cena nafte brent morala znašati 99 USD na sod in ob nižjih cenah ustvarja primanjkljaj, pa so ključni njeni dolgoročni interesi, za kar obdobje nizkih cen nafte niti ni tako slabo in si ga, za razliko od ostalih neto izvoznic nafte, lahko privošči. Kljub temu da je njena javna poraba v zadnjih letih narasla, pa so še bolj narasle tuje devizne rezerve, zato lahko proračunski primanjkljaj zlahka financira več let.

Dodatno se Savdska Arabija zaveda, da se novi proizvajalci nafte trenutno soočajo z visokimi proizvodnimi stroški (njeni so med najnižjimi na svetu), zato bi jih nizke cene nafte prisilile v zmanjšanje investicij, s čimer bi Savdska Arabija pridobila tržni delež. Pred 20 leti se je ta država namreč že opekla, ko je z namenom vzdrževanja cen nafte v nekaj letih zmanjšala svojo proizvodnjo za 65 %, na koncu pa se je morala soočiti z izgubo prihodkov in trgov. Te napake si zato ne želi ponoviti. Pri visokih cenah nafte si je ustvarila dovolj tujih rezerv, da lahko mirno preživi tudi trenutno obdobje nizkih cen, kar pa za nekatere ostale proizvodnice ne drži – npr. za Venezuelo, Iran in Rusijo. Slednja si ne more privoščiti nižje proizvodnje, saj nafta in plin skupaj predstavljata kar 70 % celotnega ruskega izvoza in polovico zveznega proračuna. Zaradi spora z Ukrajino so jo doletele sankcije, ki so med drugim ruskim družbam omejile dostop do evropskih kapitalskih trgov in upočasnile napredek novih projektov, tudi na področju pridobivanja nafte, zaradi krčenja poslovne aktivnosti se upočasnjuje gospodarska rast, problem pa predstavlja tudi 8-odstotna inflacija.

Kaj pričakujemo?

Cene nafte so volatilne, prihodnost pa negotova. Tako kot pred enim letom skoraj nihče ni pričakoval tolikšnega padca cen, ki se je zgodil v zadnjem obdobju, tako je tudi težko napovedati, kako se bodo cene nafte gibale v prihodnjih mesecih in letih. Glede na napovedi o svetovni gospodarski rasti bo v prihodnjih letih naraščala tudi poraba nafte. Gonilna sila povpraševanja bodo države v razvoju, kjer se bo ob rasti BDP spreminjala tudi demografska slika (rast prebivalstva, urbanizacija, povišana produktivnost, višji življenjski standard, rast števila avtomobilov itd. ter posledično večje količine porabljene energije).

Na ponudbeni strani so se in se bodo razmerja moči spreminjala. Naraščajoča ameriška proizvodnja nafte kot posledica novih, tehnološko naprednih načinov pridobivanja je močno povečala in bo najverjetneje še naprej povečevala ponudbo nafte. Tehnološki napredek pri črpanju nafte je tudi ključ do razumevanja konstantno rastočih svetovnih zalog nafte v zadnjih 50 letih (izrazito tudi v zadnjih letih). Če k temu dodamo še svetovno stremenje k energetski učinkovitosti (zmanjševanje emisij toplogrednih plinov) ter vse večji pomen drugih virov energije (zemeljski plin, premog, jedrska energija, biogoriva, obnovljivi viri), potem so bile visoke cene nafte v minulih štirih letih morda le anomalija.